Tanja & ščitnica


Moja zgodba

Za avtoimuno boleznijo ščitnice sem zbolela, ko sem bila stara 22 let, to je bilo leta 2002.

Kako leto dni je trajalo, da smo skupaj z zdravniki sploh ugotovili diagnozo.

Vse, kar mi je takratni osebni zdravnik znal povedati je bilo to, da sem premlada za karkoli resnega.

Sama sem samo vedela, da se ne počutim dobro oz., da moje počutje izrazito niha.

V petih minutah sem lahko čutila povsem nasprotujoča si občutja glede iste stvari.

V družini sem prva s to boleznijo, torej nimam podatka, da bi jo podedovala.

A skozi vso raziskovanje sebe, bolezni in vseh sodobnih pogledov na telo, sem izluščila v primeru moje diagnoze dva najmočnejša sprožilca:

  1. Doma sem bila kot otrok sprogramirana, da se ne smem izražati po svojih željah.
  2. “Obvezno” cepljenje proti klopnemu meningoencefalitisu na fakulteti.

Naj poudarim, da so to moje ugotovitve in da za to nimam znanstvenega dokaza.

A si po vsem, kar vem o sebi, svetu, telesu upam trditi, da imam zase prav.


Na začetku

Na začetku mi je bila najhujša stvar to, da moram vsako jutro vzeti tablete za podporo bolezni.

S tem sem imela težave kakih 5 let. Stara sem bila 22 let, pa že tablete. Doživljenjsko.


Nihče mi ni povedal

Od zdravnikov sem dobila izvide krvi, biopsije, ultrazvoka in recept.

Nihče pa mi ni povedal, da se moram čuvati.

Da je telo s slabo delujočo ščitnico rado zebe, da se hitro utrudi, da ti izpadajo lasje, da te včasih noro srbi koža, da lahko ena avtoimuna bolezen za sabo z leti prinese še kakšno drugo, da mu stres povzroči 100-krat več škode kot če bi delovalo normalno ipd.

Ker sem se na začetku odločila, da bom živela, kakor da diagnoze nimam, se seveda nisem čuvala dovolj. To je bila napaka.

Zdaj se tolažim s tem, da sem bila še mlada in da nisem imela izkušenj. In da sem se na tej napaki ogromno naučila.

Ščitnica je moja budilka.


Potrebna podpora

Telo s kakršno koli diagnozo je potrebno podpreti z vseh možnih strani in upoštevati stranske učinke bolezni.

Danes uspem na tablete gledati kot na mojo podporno terapijo. Ker mi pomagajo in k sreči nimam težav s temi zdravili.

Znam pa telo podpreti na vseh zame pomembnih nivojih in po 18 letih raziskovanja sebe, diagnoze, vzponov, padcev, nosečnosti, rojstva, starševstva, … vse to z avtoimuno boleznijo, sem sedaj začutila, da je čas, da svoje znanje delim naprej.

Med vse, ki ga močno potrebujete in vam bo pri tej diagnozi v močno podporo.


Nosečnost, porod, izgorelost

Kljub diagnozi Hashimoto nisem imela težav s tem, da sem zanosila. Tudi sama nosečnost je bila lepa. Počutila sem se zrela za otroka. Ko sem rodila Elo, sem bila stara 33 let. Psihično dorasla, fizično bi bilo pa bolje, da bi imela otroka prej.

Po porodu pa se je pričelo zame sedemletno okrevanje. Imela sem carski rez. Dve leti po porodu operacijo slepiča. Imunski sistem je bil načet. Ideja, da se moram čim prej po operaciji vrniti v telovadnice, preveč ambiciozna. Zato sem se sesula še enkrat z mononukleozo, ki je povzročila panične napade, tesnobo in z nenavadnimi telesnimi bolečinami, tesnobo in paniko tudi čez dan, ne samo ponoči, sem se sestavljala kako leto.

Šele sedaj zelo natančno vem, kje je moj rob.

In povsem razumem vas, če ne veste, kje je vaš rob. Če gledam svoje življenje, sem rinila naprej, dokler sem lahko.

Mislim, da ne pravimo zaman, da nas življenje ustavi, ko je potrebno.

To je izkušnja, ki sem jo sama morala izkusiti in do zadnje celice v telesu začutiti v sebi. Nobena teorija o tem mi tukaj ni pomagala.

Ko sem padla čez rob, imam izkušnjo, kje je moj rob. In če bo le možno, si ne želim več pasti čez. Zato se zdaj ustavim pred robom. In zato bi tudi vam rada pokazala več kot očitne alarme, ko se približujete robu, zato da vam ne bo treba pasti čez.

Ali, če že boste, da vam bom podala roko in pomagala priti nazaj v svojo hišo moči, v svoje telo.


Sem se kaj naučila? Sem!

  • Moj urnik je od druge izgorelosti izredno prijazen do moje diagnoze.
  • Do mojega prostega časa.
  • Do mojega telesa.
  • Strogo omejim delo, da ga ni preveč.
  • Planiram prosti čas. Tukaj imam še nekaj rezerve, ker svoje delo pogosto jemljem kot hobi.
  • Zadnja novost, ki jo vpeljujem v svoje življenje je menstrualni počitek.

Tukaj sem za vas

Svoje izkušnje, izkušnje drugih ter veliko znanstvenih dognanj si želim deliti z vami.

Dejstvo je, da odločilne korake delamo sami.

A če nas ob tem kdo podpre, je lažje.

Kaj bi sama dala 18 let nazaj za tako podporno skupino! Vse! Saj sem se počutila, da me nihče ne razume.

Preplavljena s stavki, saj si še mlada, kaj jamraš, saj ni tako hudo, lahko bi bilo še slabše, … se nisem počutila nič kaj pripadne in varne pri ljudeh, ki so mi tako svetovali.

Zato nisem tukaj zato, da bom pridigala in teoretizirala.

Ampak zato, da dam konkretne napotke, kako si lahko pomagate (s težavami s ščitnico ali brez) zato, da boste bolje.


Kaj vam lahko ponudim glede ščitnice in kako vas lahko podprem: