Moja osebna zgodba o diagnozi ščitnice
.
Za avtoimuno boleznijo ščitnice sem zbolela, ko sem bila stara 22 let, to je bilo leta 2002.
15. februarja 2002 so mi po enoletnem iskanju razlogov, zakaj se počutim tako čudno, zakaj mi počutje noro hitro niha, postavili diagnozo kronični limfocitni tirioditis, znan tudi pod imenom Hashimoto.
V iskanju diagnoze, mi je takratni osebni zdravnik znal povedati žal le to, da sem premlada za bolezen.
V družini sem prva s to boleznijo, torej nimam podatka, da bi jo podedovala.
A skozi vso raziskovanje sebe, bolezni in vseh sodobnih pogledov na telo, sem izluščila v primeru moje diagnoze dva najmočnejša sprožilca:
→ Doma sem bila kot otrok sprogramirana, da se ne smem izražati po svojih željah in to sem začela zdraviti tudi tako, da govorim danes na glas, javno, da je moj poklic, da učim.
→ “Obvezno” cepljenje proti klopnemu meningoencefalitisu na fakulteti, ki se je v mojem primeru izkazalo za usodno glede bolezni, saj so avtoimune bolezni tudi zapisane v strasnkih učinkih tega cepiva.
Naj poudarim, da so to moje ugotovitve in da za to nimam znanstvenega dokaza.
A si po vsem, kar sem se naučil o sebi, svetu, telesu upam trditi, da sem se zelo približala vzrokom moje bolezni.
.
Na začetku
Na začetku mi je bila najhujša stvar to, da moram vsako jutro vzeti tablete za podporo bolezni.
S tem sem imela težave kakih 5 let. Stara sem bila 22 let, pa že tablete. Doživljenjsko.
.
Nihče mi ni povedal
Od zdravnikov sem dobila izvide krvi, biopsije, ultrazvoka in recept.
Nihče pa mi ni povedal, da se moram čuvati, da ne smem pretiravati, se trošiti.
Nisem vedela, da telo s slabo delujočo ščitnico rado zebe, da se hitro utrudi, da ti izpadajo lasje, da te včasih noro srbi koža, da lahko ena avtoimuna bolezen za sabo z leti prinese še kakšno drugo, da mu stres povzroči 100-krat več škode kot če bi delovalo normalno ipd.
Ker sem se na začetku odločila, da bom živela, kakor da diagnoze nimam, se seveda nisem čuvala dovolj. To je bila napaka.
Zdaj se tolažim s tem, da sem bila še mlada in da nisem imela izkušenj. In da sem se na tej napaki ogromno naučila.
Ščitnica je bila moja glasna moja budilka.
.
.
Potrebna podpora
Telo s kakršno koli diagnozo je potrebno podpreti z vseh možnih strani in upoštevati stranske učinke bolezni.
Danes uspem na tablete gledati kot na mojo podporno terapijo.
In skrbno uživam tudi vse potrebne dodatke, ki jih telo s tako diagnozo potrebuje.
Po več kot 20 letih raziskovanja sebe, bolezni & pridruženih bolezni, se šele danes zares zavedam, kako močan negativni vpliv na telo ima stres in čustvena, psihična in fizična preobremenitev telesa.
.
.
Nosečnost, porod, izgorelost
Kljub diagnozi Hashimoto nisem imela težav z zanositvijo.
Tudi sama nosečnost je bila lepa. Počutila sem se zrela za otroka.
Ko sem rodila Elo, sem bila stara 33 let. Psihično dorasla, fizično bi bilo pa bolje, da bi imela otroka prej.
Po porodu pa se je pričelo zame sedemletno okrevanje. Imela sem carski rez.
Dve leti po porodu operacijo slepiča. Imunski sistem je bil načet.
Ideja, da se moram čim prej po operaciji vrniti v telovadnice, preveč ambiciozna.
Zato sem se sesula še enkrat z mononukleozo, ki je povzročila panične napade in tesnobo.
Z nenavadnimi telesnimi bolečinami, tesnobo in paniko tudi čez dan, ne samo ponoči, sem se sestavljala kako leto.
.
.
Šele zdaj približno vem, kje je moj rob
Ko pogledam nazaj na svoj rob, po katerem sem hodila, se mi sanjalo ni, kako zelo na robu sem hodila.
Tako sem ugotovila, da v resnici, ko smo v taki “luknji” niti ne vemo, kako hudo je.
To vidimo šele potem, ko zlezem ven.
Če gledam svoje življenje, sem rinila naprej, dokler sem lahko.
Mislim, da ne pravimo zaman, da nas življenje ustavi, ko je potrebno.
To je izkušnja, ki sem jo sama morala izkusiti in do zadnje celice v telesu začutiti v sebi.
Nobena teorija o izgorelosti mi tukaj ni pomagala.
Ko sem padla čez rob, imam izkušnjo, kje je moj rob.
In če bo le možno, si ne želim več pasti čez.
Zato se zdaj ustavim upam da pred robom.
Z zavedanjem, kako zelo pomembno je za telo z diagnozo, da deluje počasneje od delovanja sodobnega načina življenja.
.
…..
Sem se kaj naučila? Sem.
- Moj urnik je od druge izgorelosti izredno prijazen do moje diagnoze, prostega časa in telesa.
- Strogo omejim delo, da ga ni preveč.
- Najbolje funkcioniram, ko moj urnik “diha”.
- Planiram prosti čas. Tukaj imam še nekaj rezerve, ker svoje delo pogosto jemljem kot hobi.
- Zelo veliko poudarka dajem na dobro nočno spanje. Menim, da je spanje ključno za zdravo in dobro življenj.
- Telo podpiram s hranilno hrano in ne uživam ne-hrane.
- Gibanje je nežno in zmerno. Ker vse, kar je preveč intenzivno, troši mojo energijo, telo in ščitnico.
- Izbiram, kaj počnem in s kom se družim. Moja energija je dragocena.
.
.
.
Pravilo počasnosti je koristno za vsako telo
Če bi v 20 letih diagnoze, raziskovanja in dela na sebi, morala z eno besedo povedati, kaj je res pomembno za telo, je to POČASNOST.
In pravilo počasnosti je koristno za vsako telo, ne samo zame ali za telo z diagnozo.
A dejstvo je, da odločilne korake delamo sami.
Ko delam z ljudmi opažam, da dokler se zares ne ustavijo, upočasnijo in zresetirajo hitenje, ni nobene spremembe, napredka ali izboljšanja.
In tudi to je del mojega dela, da na to nenehno nežno opozarjam in ljudi spodbujam, da nikoli ni prepozno, da se ustavimo, upočasnimo in zares poskrbimo zase.
.
Če imaš zame vprašanje, mi piši na zdravo@tanjazelj.si.
Drugače pa kar pogumno na počasnejšo pot življenja.
.