Moj odgovor je zelo preprost: oboje!
Oboje je namreč potrebno in koristno za moje telo. In najbrž bi bilo tudi za tvoje. ?
Ampak danes sem že drugič ta teden izbrala hrib.
Koronski čas je v moji glavi odprl nova vprašanja in med hojo v hrib jih vidim drugače.
In vedno dobim v hribu nek odgovor ali vsaj napotek, kateri naj bo moj naslednji korak. In to tako obožujem v gozdu. To naravno preprostost tekočega poteka življenja.
Tokrat sem se že drugič hriba lotila tudi z mojim eksperimentom, ki ga opravljam: le z dihom skozi nos.
Dihanje skozi nos je za telo izredno koristno. Nos filtrira vdihan zrak (kar se pri dihanju skozi usta ne zgodi).
“Kisik, ki ga vdihujemo je nepogrešljivo gorivo za proizvajanje energije v celicah. Da pa bo gorivo uspešno prišlo do celice, je zelo pomembno, da v pljučih ohranjamo določeno mero ogljikovega dioksida (med 6 in 7%). Namreč, če je le tega premalo, se kisik premočno veže na rdeča krvna telesca in le s težavo prehaja v celice. Zato nam ne sme biti vseeno, kako dihamo.” (Vir: dr. Milan hosta: Dih)
Ali po domače: dihajte čim več skozi nos in naredite čim manj vdihov in izdihov.
Ko se zadnjič pohvalim o moji hoji v hrib, mi ena tekačica reče, da pa ona ne more med tekom dihati skozi nos.
Seveda ne! Oziroma, da lahko tudi med tekom dihamo skozi nos, moramo trenirati svoje dihanje, da do te dihalne forme pridemo.
Zato predlagam naslednje korake oz. progresijo treninga dihanja samo skozi nos:
- bodite pozorni, da dihate samo skozi nos med sedečim delom,
- ohranite pozornost na dihanje skozi nos med hojo,
- opazujte, koliko časa lahko dihate samo skozi nos med sprehodom,
- ko vam to postane enostavno, dodajte dihanje samo skozi nos pri hoji v hrib,
- ko boste to vadili dlje časa, bo možno začeti počasi po enotah tudi teči tako, da dihate samo skozi nos,
- preverite, kako dihate med spanjem (če so usta zjutraj izredno suha, potem najbrž dihate skozi usta).
To je izredno pomembno glede kisika v našem telesu, saj manj vdihov in izdihov na minuto pomeni za naše telo več!
Zdaj pa nazaj k hribu in čuječnosti.
Hrib izberem, kadar je v meni morje vprašanj, kadar je moja energija razburkana in kadar želim nek odgovor, smer. Glava diha zeleno, glava diha modro, glava diha mir, prostor brez ljudi, prometa, onesnaženja, …
In čuječnost oz. čuječo meditacijo, ki je meni trenutno ena ljubših izberem, kadar sem utrujena, kadar nimam energije za hrib, ne za razmišljanje ne za akcijo.
In tako nahranim svojo dušo in telo.
Moje sporočilo zate danes je: ne pozabi nase in nahrani svoje celice. To pomaga pri dobrem zdravju in pri tem, da je možnost, da zbolimo, precej manjša.
