Kot darilo vam mnogo raje podarim pogum kot strah.
Pogum meni daje moč za korake naprej.
Strah me hromi. Me črpa. Strah me uničuje.
Pa vendar strah ni vedno negativen. Je pomembno čustvo, ki nas varuje.
Problem je, kadar je strah pretiran ali kadar smo pretirano ustrahovani. To je zelo nevarno in nezdravo!
Ali zmorete ločiti to?
Najbrž je odvisno od tega, kako so nas s strahom učili ravnati.
Ali me je kdaj strah? Seveda. Milijon krat!
Kaj naredim, ko me je strah?
- V zadnjih letih ga poskušam najprej začutiti.
- Poskušam ga sprejeti tako, da začutim, kje točno v mojem telesu se nahaja.
- Nato zadiham v ta del telesa.
- Ko telo dojame, da se samo z občutkom strahu nič ne zgodi, lažje diham dlje v ta strah.
- Če me kdo vodi ali če uspem sama, se tukaj vprašam, na kaj me ta strah spominja. Včasih dobim odgovor, včasih ne.
Nekega karantenskega dne sem dojela, na kaj me spominja moj karantenski strah. Na moje otroštvo, ko sem mogla biti tiho, ubogati, poslušati, tudi slučajno ne početi nečesa po svoje, kaj šele razmišljati s svojo glavo.
Moje otroštvo, v katerem sem bila ustrahovana, utišana in v katerem sem postala ubogljiva, mi je pripeljalo avtoimuno bolezen.
Kaj pa zdaj?
V takem momentu jaz vklopim moj um, razum, mojo glavo, mojo kmečko logiko. Zato potrebujemo pamet. Da zmoremo kot odrasle osebe v pretiranih okoliščinah s svojo glavo presoditi, kaj je za nas dobro in kaj škodljivo. Kaj je potrebno spoštovati in kje pretiravamo.
Ne pa da slepo sledimo vsemu, kar nam neka avtoriteta naroči, da je potrebno.
Ker sem za svoje preživetje s svojim delom odgovorna sama, zelo dobro vem, da s počasnim in nezaintresiranim odnosom do dela ne bi preživela.
Zato tudi vem, da včasih neka avtoriteta poda nek ukaz samo zato, ker lahko. Ker ima položaj in moč. In tudi slučajno ni nujno, da je to za nas dobro ali koristno.
Je pa to povezano s tem, kako so nas “programirali” kot otroke. In koliko smo se kot odrasle osebe že bili zmožni odprogramirati in razmišljati ter se odločati v svoje dobro.
Jaz vam želim, da v svojih celicah telesa poiščete svoj pogum, ker je tam!
In želim vsem nam, da imamo vedno vklopljeno svojo pamet, ki je je ogromno v nas! V sebi zelo natančno in prefinjeno vemo, kaj je prav!
Včasih res ni dobro, da samo slepo verujemo. Zato dajem prostor pogumu za vse nas.
