Moja hčerka Ela danes praznuje 7 let. Pravi, da je 7 njena najljubša številka, ker je pravljična. In doda, da je tudi 4 njena najljubša številka, ker se jo lepo napiše.
Sama za 7 let materinstva ne bom uporabila besede pravljična. Bi bilo nepravično do materinstva. Materinstvo je lepo, na trenutke močno izpopolnjujoče. A je tudi zelo zahtevno. Pritiska na vse tiste gumbe, za katere sem mislila, da so že odpadli.
Zaradi Ele in mojega odnosa z njo (nekateri ste morda že ujeli kako besedo na to temo v tem blogu Odnos mama:hčerka), se mi večkrat zgodi, da se skozi svoj trud, da bi bilo za Elo kar se da to življenje OK, obrnem stvari na glavo.
Tako se je zgodilo tudi za njeno praznovanje. Že nekaj tednov prej sem razmišljala o tem, kaj se spet grem. Precej draga igralnica. Seveda dve animatorki. Precej draga torta. Prigrizki. Baloni. Tako normalno se nam to zdi. Tako prav, da otroci danes tako praznujejo svoje rojstne dneve. Po takem praznovanju pride domov s 15 novimi plastičnimi darilci, ki jih pozabi naslednji dan.
Piko na i letošnje vzgojne jeseni, ki je bila z vstopom v 2. razred zame precej zahtevna, je postavila dr. Zdenka Zalokar Divjak, ki je na predavanju, ki sem ga poslušala povedala: “Če današnji starš da svojemu otroku vse in zanj vse naredi, potem otroku ne ostane nič, da bi sam naredil.”
Čez pol ure sem imela v svoji glavi plan B. Naslednji dan sem odpovedala igralnico, animacijo, torto. Oddahnila sem si.
Eli razložim plan B. Predlagala sem lov na zaklad skozi gozd. V temi. Novembra je ob petih pač tema. Nad tem je bila celo bolj navdušena kot nad prvo možnostjo, čeprav jo je sama določila. Plan z darili se letos še ni posrečil, vendar verjamem, da bom Elo vzgojila v to, da nama tudi to enkrat uspe.
Želela sem, da bi vsak od otrok prinesel simboličnih 5€, ki bi jih podarili kakšnemu otroku ali zavetišču. To je bilo še malo preveč. Bova skupaj obdarili enega otroka iz kakšnih decembrskih akcij, to pa še malo počaka.
Zato sem s starši skomunicirala, da naj bodo darila skromna, da gremo v gozd, da je cilj zabava, druženje, dogodivščina.
Vsi, ki so uspeli moj dolg mail prebrati do konca, so se tega držali. Vem pa, kdo maila ni prebral. Tisti so še vedno prišli z največjimi vrečkami. Nič hudega, Ela jih je bila vesela. Jaz pa verjamem, da nam bo to šlo vsako leto bolje.
Glede na odzive otrok nočnega izleta, ko so že planirali, da bi tudi oni tako praznovali rojstni dan mislim, da je bil moj namen dosežen.
Otroci potrebujejo gibanje v naravi, zabavo in smeh. Brez skrbi sem poskrbela, da je bilo kar nekaj zelooo smešnih nalog. Sicer seveda ljudi nismo srečali, le kaka dva tekača in en sprehajalec kužka. Sicer bi si mislili, da smo pobegnili iz živalskega vrta, ko smo oponašali opice in se zraven neustavljivo smejali.
Jaz sem ostala brez glasu, a verjamem, da je bilo to praznovanje prelomno. Zame osebno ker sem začela razmišljati z druge strani. Za kakšnega otroka, ki je premagal strah pred temo. Za kakšnega je bilo novo to, da greš lahko tudi po temi na sprehod, kaj šele po dežju. Ves čas nas je spremljal dež, a ta je najbolj motil samo mene. ?
Vsi smo prišli na cilj, kjer so nas čakali flancati (ki so bili letos naša torta) in topel čaj. Na poti nazaj pa smo tudi imeli čisto svoj žur s svojim mini ognjemetom.
Mislim, da res nihče ni pogrešal ne drage torte ne animacije.
Potrjujem, da se da še kako drugače, skromno, a mnogo bolj bogati preživeti otroški rojstni dan.
