V mojem življenju je odnos mama-hčerka, v katerem sem jaz mama, najbogatejši do sedaj. V starševstvo sem šla zavestno, recimo da zrelo in predvsem zelo odgovorno. Rodila sem pri svojih 33-letih, torej dobra 3 leta nad slovenskim povprečjem (po zadnjih podatkih Slovenka prvič rodi pri 29,4 leta).

Ves čas me je zanimalo vse – zato sem se temu primerno tudi obnašala. Obiskala sem šolo za starše, partner je sedel v prvi vrsti in si ves čas delal zapiske (ki mu med predihava-njem mojih popadkov, ko sem raztrgala njegovo haljo, niso kaj dosti pomagali). Obiskala sem delavnico Naravni porod pri Nini Jenštrle, ker sem seveda želela roditi naravno, kako pa. Četudi si tudi slučajno nisem predstavljala, kaj vse pomeni naravni porod. In med svojo nosečnostjo nisem obiskala niti ene ure pilatesa za nosečnice pri nas. Ni mi ustrezalo.

Veliko sem delala, se sprehajala, se pogovarjala z Elo, ki je dobila ime takoj ko sva s partnerjem izvedela za spol. V vodoravni položaj me je zadnji mesec položila krčna žila na sramni ustnici. Prej se mi seveda tudi sanjalo ni, da sploh obstaja.

Ne vem, kako bi bilo, če bi šla rodit danes ali če bi rodila še enega otroka (Ela je edinka), vem pa, kako je bilo 6 let nazaj. Naporno, mučno, dolgo, … s carskim rezom na koncu. Sem odgovorna sama? Sem bila preveč napeta, preveč v glavi? Kdo ve. Jaz vem, da bi 100 let nazaj lahko pri takem porodu umrla. Zdaj pa pač nisem. In temu sem (zaenkrat še) hvaležna. V končni fazi sem imela “moderni” carski rez in sem otroka takoj po rojstvu dobila v svoje naročje.

Odnos z Elo sem začela graditi po moje že, ko sem razmišljala o tem, da bi zanosila. Prepričana sem, da je psihično dobro zame, da je bila Ela načrtovana. V to verjamem. Druge opcije ne poznam.

Spomnim se, da sem bila prve dni po porodu čustveno zelo občutljiva. Sedela sem sredi sobe in jokala. Jokala, ker imam otroka. Otroka, ki sem ga ljubila še preden je sploh nastal.

Pa nisem v življenju imela neke grozne fobije po tem, da moram imeti otroka. Glede na mojo starost sem bila pripravljena tudi na verzijo brez njega. A zdaj je tu. In že 6 let polni življenje. Pa ne samo moje. Sije kot sonček in seveda bi bilo drugače, če je ne bi bilo.

Po porodu sem bila s prilagojeno vadbo po porodu mnogo bolj “pridna”. Sploh po tem, ko se je rana vsaj približno zacelila. Poklicno močno označena, sem tudi zelo hitro pričela z Elo obiskovati pedokinetiko. Ela ima dobro gibanje v krvi, ampak pedokinetika ni vplivala samo na njeno svobodo gibanja, ampak je izobrazila tudi mene kot mamo. Kaj vse lahko otroku pustim in kaj mu moram pustiti, da naredi sam, da se nauči sam, da naredi korak naprej takrat, ko on zmore, ne takrat, ko hočem jaz, ker je od prijateljice otrok naredil že to in ono. Neprecenljiva izkušnja.

Absolutno je gibanje še danes zelo močno področje v naši družini. Posebna je vez, ko partner teče, Ela pa zraven njega kolesari. Drsamo vsi trije. Zadnje čase brez hokejske palice ne gre. Peš v hrib je poln smeha in pohodnih igric. Meni osebno pa zmagajo zimski nočni pohodi s sankami čez Rožnik. Pa poletni izleti s skirojem v mesto na obvezen sladoled.

Najbrž je odnos mama-hčerka zame pomemben tudi zato, ker po moji ženski liniji (mama-babica) tega žal ni. Pa najbrž nisem osamljeni primer. Včasih ne razumem, kako grozni so medsebojni odnosi, ko se mama in njena mama (moja babica) ne pozdravita. Kako težko je imeti tako mamo, ki te žali. Kako težko je biti hčerka, ki svojo mamo vikaš (moja mama svojo mamo vika že celo življenje). Srčno upam, da sem večino svojih ran v tej družini (opisani primeri so namreč iz moje družine), predelala in da sem prekinila to nezdravo linijo. A hkrati tudi želim, da svoje hčerke zaradi pomanjkanja v meni, preveč s tem ne obremenim. Ker res je to moj najbogatejši odnos, a je tudi odnos z mojo mamo bil eden najskromnejših. Čeprav jo imam kljub temu zelo rada. In tudi babico imam rada, čeprav si včasih želim, da bi vnukom pripovedovala lepe zgodbe iz svojih spominov kot pa da nenehno jamra in grozi.

A zdaj sem tu, ob Eli in partnerju. Včasih samo da poslušam. Včasih da objamem. Včasih da skregam. Včasih da usmerim. Včasih, da partnerja opomnim, kako se on obnaša do hčerke. Še vedno se veliko informiram glede starševstva, odnosov. Obiskujem različne delavnice, delam na tem. Delam na sebi, ker mi to prinaša zadovoljstvo in posledično dovolj dobre odnose, da v njih ostanem, obstanem, preživim, živim, uživam.

Sigurno pa, na kar sem najbolj ponosna, v svojim primarni družini res pridem do izraza kot mama, se počutim pomembno, potrebno in izpopolnjeno. Kot otrok sem se v svoji družini počutila prevečkrat odveč. Pa verjamem v to, da mi tega nihče ni povzročal nalašč .Tako je pač bilo takrat. Jaz pa sem se odločila, da danes, v moji družini, tudi slučajno ne rabi biti tako. In da je lahko mnogo bolje, lepše, lažje. In zato sem pripravljena marsikaj narediti. In tudi naredim. Delam.

Ker v končni fazi gre tukaj zame. Za moj mir, za mojo izpopolnjenost. Ela ima samo to izkušnjo – z nama. In jaz vem, da je lahko zanjo najboljša možna. Ona pa druge niti ne pozna.

Če ste mame – ne glede na to ali punčki ali fantkom ali več njim – samo ljubezen ni dovolj za dobre odnose, verjamem pa, da je nujna sestavina le-teh. In mislim, da ga ni strokovnjaka danes na svetu, ki vam ne bo svetoval dela na sebi zato, da bi imeli – če lahko tako rečem – boljše otroke. Še boljši pa mi je citat Juhanta: “Če hočete imeti dobro kopijo, morate menjati original.”

Nazaj na podtemo ODNOSI

Nazaj na osnovno stran Fit okoli 40.

Vabimo tudi, da nam sledite na Facebook skupini Fit okoli štiridesetih.