Dovoli mi, da s tabo najprej
delim en kratek odlomek
iz knjige Hvalnica počasnosti:
“Hitro življenje neizogibno
postane preveč površinsko.
Ko hitimo, uspemo svet okrog
sebe le površno preleteti in
ne zmoremo tako globokih
povezav s svetom in ljudmi v njem.
Ko se stvari odvijajo prehitro,
nihče ne more biti prepričan o
ničemer, prav ničemer, niti o sebi.
Mnogi izgubijo stik s prijatelji in
sorodniki zaradi norega ritma.”
MOJA IZKUŠNJA
Počasi je najhitreje
Tudi sama sem norela, hitela, drvela.
In sem pridrvela do dveh izgorelosti.
Še danes se učim biti počasnejša,
saj vem in verjamem, da je najhitrejša pot do sebe počasi.
In v to spodbujam tudi tebe,
Da si kar se da počasna.
Napiši mi, kako si s počasnostjo?
Ti gre na živce ali
postaja tvoja prijateljica?
Tanja