»Skoraj vsaka stvar bo začela delovati, če jo za nekaj minut izključiš. Tudi ti.« To je zapisala Anne Lamott. Tudi zato bom danes pisala o regeneraciji. O delu življenja, ki je vsaj tako pomemben kot vse drugo. Le da se tega bistveno premalo zavedamo.
Daj se na ‘offline’
Osebno se podpišem pod besede Anne. Sicer se tudi sama intenzivno učim izklapljati. Sebe in svoje naprave. Moram reči, da je to učenje zame precej zahtevno.
Navada, da smo ves čas dosegljivi, je postala skoraj družbena vrednota in to mi ni všeč. Ne glede na to, kako izkoriščam sodobni svet za življenje in delo. Udobje dosegljivosti informacij, sebe, stikov nam megli pristne vezi. In opazila sem, da smo se nehali tudi klicati. Večinoma ‘tekstamo’ (si pišemo).
Naivno bi se bilo zdaj spraševati, kje in kdaj smo zašli. Razvoj ima svoj tempo in človeštvu mu pač sledi. Všečnost aplikacij in navidezna poenostavljenost življenja nas po mojem mnenju počasi izolirata, morda celo bolj kot trenutne zdravstvene razmere.
In ne, ni aplikacije, ni sistema, ni organizacije, ki bi delal intenzivno na ‘offline’ svetu. Zdi se mi celo, kakor da želi vsaka sekunda življenja biti ‘online’. Sicer imamo občutek, da nekaj zamujamo. Da gre nekaj mimo nas. In če nekaj zamudimo, nismo ‘in’.
Opažam, da je starostna meja, ko se (nam) to dogaja, trenutno nekje okoli 45 let. Starejši praviloma redkeje uporabljajo družabna omrežja in telefon skoraj namesto računalnika. Pri mlajših, ki smo za današnje najstnike sicer ‘boomarji’ (to se je prejšnji teden naučil 14-letni nečak), pa je biti ves čas dosegljiv skoraj nemogoče. Tako živimo. Tako se nam zdi prav.
Septembra sem bila na enem seminarju. Zaželeno je bilo, da tiste dni izklopimo telefone. Prva v vrsti sem bila, ki nisem zmogla. Tako živimo. Tako se nam zdi prav. Ampak ali je to res prav in dobro za naše telo?
Živeti počasi? Kaj je to?
Pa najbrž vse to ni najboljše za kakovost našega življenja. In zaradi te nenehne dosegljivosti imam včasih občutek, da ne znam živeti počasi. Da se moram tudi za počasnost, umirjenost in čuječnost prav potruditi.
In se trudim. Ker že vem, da bom z upočasnjenostjo naredila več. Ker bom bolj prisotna. Ker bom znala izločiti balast, ki mi jemlje čas in energijo.
In tako sem se iz sprinterke v najstništvu, preko deloholičarke, spremenila v trenerko pilatesa (to je najpočasnejša vadba na svetu!!!) in svetovalke, ki drugim svetuje, naj vendarle živijo počasi in bolj čuječe.
A ker je življenje precej dualno, me moja skrajnost niti ne čudi.
Kako bi vedela, kaj je počasi, če ne bi vedela, kaj je hitro?
Kako bi vedela, kako pomagati osebi z bolečinami v križu, če jih ne bi imela sama?
Kako bi znala pomagati ženski po carskem rezu, če ga ne bi imela sama?
Kako bi vedela, kako ljudem pomagati upočasniti življenje, če ne bi zaradi hitenja izgorela?
Pa seveda to zdaj ni reklama, da tudi vi izkusite obe skrajnosti, temveč se nam zelo pogosto dogaja točno to. In naj vam želim, da to ugotovite prej, preden se vam zgodi. Če se vam pa že je, tako ali tako veste in čutite, kaj želim predati naprej.
Hitenje
Hitenje je po mojih opažanjih bolezen sodobnega časa. (Takoj za izgovori. Izgovori so zagotovo trdno na prvem mestu.)
Paradoks hitenja je, da kljub temu, da hitimo, pogosto zamujamo.
No, sama tega več ne počnem, ker sem izgorela in sem se bila prisiljena tega od-učiti. Oz. me je v to prisilila bolezen.
Trenutno sem v fazi hitrosti življenja, ko me motijo ljudje, ki hitijo. In zraven zamujajo. Potem pa se še izgovarjajo. Kombinacija, ki skoraj 99,5-odstotno lahko vodi do izgorelosti.
Kje ste trenutno vi?
Počitek ali regeneracija
Če telo nenehno upravljamo na izredno visokih obratih, ne spimo dovolj, jemo slabo, se ne gibamo – bodimo realni – ne moremo pričakovati super rezultatov. Prej obratno. To je skoraj zagotovljen recept, ki vodi ali v izgorelost ali kako drugo, težjo obliko bolezni duševne ali telesne narave.
Pri vsem skupaj gre za zelo preprosto matematiko, ki ne pozna bližnjic. In prej kot to ugotovite, bolje, lažje in ceneje bo za vas.
Dejstvo je, da trenerji s preventivno naravnanostjo ne dosežemo kaj dosti. Marketinški strokovnjaki pravijo, da ni zanimiva. Vendar imamo težavo: ko ljudje, ki preventivno ne pazijo nase, zabredejo v težje diagnoze in bolečine, pričakujejo, da jim bomo pomagali že včeraj. In to seveda ne gre tako.
Zato poudarjam z velikimi črkami in pišem na glas, da dajte svojemu telesu čas, prostor, počitek. Telo morate REGENERIRATI.
In to ne enkrat na leto na letnem dopustu, na katerem več kot 50 odstotkov ljudi s prehitrim tempom življenja zboli, temveč vsak dan sproti.
Vsak dan del dneva. Vsak teden del tedna. Vsak mesec del meseca. Na vsaka dva meseca vsaj en teden. Na vsakega pol leta vsaj dva tedna.
Regeneracija je lahko kakršna koli oblika počitka od spanja, dihalnih vaj, meditacij, vaj čuječnosti, tudi počasne hoje, ležanja na klopci, branja knjige ipd. Najdite svojo najljubšo metodo in jo prakticirajte. Saj vaja dela mojstra le, če mojster dela vajo!
Aktivni in pasivni počitek
Tukaj velja omeniti pomembnost vrste počitka oz. regeneracije. Če je vaše delo pasivno, če večino dneva presedite, je smiselno, da je vaš počitek aktivnejši. In obratno, če veliko fizično delate, hodite, prenašate, je smiselno, da je vsaj del počitka pasivne oblike.
Če ste namreč cel dan fizično aktivni in pod stresom, bo npr. dolgotrajni napor v popoldanskem času samo še dodaten priliv stresa v vaše telo.
Gibanje aktivira delovanje možganov in zato ga strokovnjaki priporočajo pred delovnimi obveznostmi, pogosto tudi med njimi. Predvsem če je vaše delo pasivno, kar pri večini danes žal je. Prav tako je priporočilo vsem, ki veliko sedite, da sedenje čim večkrat prekinete. Tako upočasnjujete neizogibno pot do težav s telesom kot posledic dolgotrajnega in nenehnega sedenja.
Pomembnost spanja
Zagotovo veste, da je spanje pomembno. Sprašujem vas, koliko se tega zavedate in na koncu: kako zares spite? Če imate majhne otroke, veste, kako pomembno je spanje za njih. Otroško telo se med spanjem regenerira in hkrati med spanjem tudi raste.
To vemo in to je dejstvo, zato si starši bolj ali manj prizadevamo, da otroci res dovolj spijo.
A spanje je za odraslega enako pomembno. Zaradi regeneracije. Med spanjem se regenerirajo hormonski sistem, živčni sistem, mišice, kosti in možgani.
Zato ima smisel, da spimo ponoči, v temi in tišini, v kosu, med 7 in 9 ur. Strokovnjaki tudi priporočajo, da vsaj dve uri pred spanjem ugasnemo elektronske naprave in jih pustimo v drugi sobi. Spalnica bi morala biti tudi wi-fi in električno čista.
Menstrualni počitek
Menstrualni počitek je poglavje za ženske. Ali pa za moške, da bodo znali razumeti in podpreti svoje ženske v času menstruacije. Menstrualni počitek je legitimni počitek vsake ženske. In samo na nas, ženskah, je, da si ga vzamemo, ko ga potrebujemo. Pričakovanja družbe, da ženska zmore vse in to ne glede na njeno hormonsko stanje in počutje, so visoka. In samo me ženske lahko to obrnemo. In to tako, da si nežno vzamemo počitek v času menstruacije. Lahko je to nekaj ur v dnevu, ko imamo menstruacijo najmočnejšo. Lahko je to dan, dva ali tri. To nam res pripada. Ženske, ki se ukvarjajo s to vejo ženskosti, pričajo, da so menstruacije postale manj močne in manj boleče potem, ko so počivale.
Kaj je najbolje?
Živo življenje teži k ravnovesju. Večina stvari najbolje deluje na sredini. Zato menim, da je smiselno imeti ravnovesje vsega. Se pa to sliši mnogo enostavneje, kot včasih je. Da vzdržujemo sebe v sredini, potrebujemo cilj z načrtom in akcijo. Toda če se za to odločimo in pri tem vztrajamo, lahko precej dobro krmarimo s svojim zdravjem in dobrim počutjem. Če mene vprašate, se zagotovo splača!
Strokovni prispevek sem napisala Tanja Želj in je bil objavljen v reviji ADMA.
Si želiš brezplačni vodnik Telesno ravnovesje?
Potem klikni SEM.