Darilo #8: Trenutki

Nedelja zjutraj. Končno en dan, ko vstanemo takrat, ko se zbudimo. In še takrat ne vstanemo. Ampak poležavamo. Se pretegujemo. Se spogledujemo. Si rečemo, ne bomo še vstali.

Nedelja dopoldan. Vsi gledamo risanke. Jemo na kavču. Pijem kavico do poldneva. Pralni stroj je tiho. Na likalni deski se nabira prah. Prav jima je.

Nedelja zgodaj popoldan. Sejem mineralov. Kristalov. Počasna hoja od barve do barve. Navdušenje nad lepoto. Zemlje. Mami nese polno vrečo novih kamnov domov.

Nedelja okoli četrte popoldan. Kongresni trg. Hčerka se vesi po očiju. Mami pravi, da še dobro, da ima oči mišice. Zrasteta oba.

Nedelja okoli pete popoldan. Šuštarski most. Tukaj sva imela prvi zmenek. Kupim kostanj. Iščemo travo, kamor lahko odvržemo lupine. Mesto diši.

Nedelja proti večeru. Palačinke. S čokolado. Ker so take preprosto najboljše.

Nedelja zvečer. Branje pesmic o pogumu, hvaležnosti, iskrenosti. Zaspimo z držanjem za roke.


Pogosto “predavam” svojim bližnjim in tudi strankam, da je potrebno ujeti trenutek. Živeti tukaj in zdaj.

Danes je sreda. Nedelja se zdi tako daleč. Vsi smo že rahlo razdražljivi. Utrujeni.

Ampak nedelja je bil naš trenutek. Naš tukaj in zdaj. Močan. Mogočen. Iskren.

Ker … ko grem v dom k tašči, v katerem – se opravičujem – res ni prijetnega vonja ? in ko poslušam nenehno tarnanje, kje je mladost, kako grozna je starost … si mislim tole:

Vsak ima svojo priložnost živeti.

In vsakega od nas čaka starost.

Morda bom sama prav taka – tarnajoča. Danes si želim, da ne bi bila. A tega zdaj ne vem.

Vem pa, da se res trudim, da živim tukaj in zdaj. Da ujamem trenutke.

Ujemi tudi ti svojega. Danes, jutri ali v nedeljo.

Nazaj na vsa darila.

Write a comment