Že 18 let delam na sebi. Tako ali drugače. Ves čas se med drugim učim čutiti. Zares čutiti.
Ko mislim, da to že znam, pride nova situacija, ki od mene zahteva več čutenja.
Imam hčerko. Novembra bo stara 7 let. Močno sva povezani. Pet let smo spali skupaj, v eni sobi, ker imamo pač majhno stanovanje in je bilo tako tudi zelo praktično. Teh trenutkov ne bi zamenjala za nič na svetu, saj smo pogosto hodili spat skupaj, si pripovedovali zgodbice, si postavljali uganke in se na tak zelo ne-planiran način povezovali. Močno smo se povezali.
Pred vstopom v šolo se je nama s partnerjem zdelo spodobno, da Ela dobi svojo sobo. Ker otrok mora imeti svojo sobo preden gre v šolo. Tako pravijo, a ne?
Sobo je dobila. In že takrat mi je rekla: “Mami, kako naj zdaj spim sama, če sem celo svoje življenje spala z vama?” Stara je bila 5,5 let.
Pa smo se “lovili”. Pa spanje levo, spanje desno. Pa spanje z mano, pa spanje z očijem. Pa nočno klicanje. In nočni obiski. Pa včasih sočutno in spet drugič s slabo voljo (mene), zakaj me spet budite ponoči.
Ves čas nekako vse v stilu, da otrok mora sam spati v svoji sobi.
Danes sem dojela. Pa saj sem vedela že prej. Ampak danes sem si dovolila zares čutiti. Zares čutiti, kaj moj otrok sploh zares potrebuje.
In k temu mi je močno, ampak res močno pomagala zgodba Špelcine hčerke o vstopu v srednjo šolo. (Res toplo priporočam v branje.)
Zares sem zelo močno začutila, da moja hčerka potrebuje samo stik. Njen stik je dotik. In ta fizični dotik ji da varnost.
In kdo ji bo to v življenju dal, če ne mama? Starši?
Ob tem sem začutila izredno močno odgovornost.
V sekundi dvajset sem ukinila vsa “mamina pravila spanja”, ki sem jih postavila. Izmislila sem si cel sistem, kako nagrajujem spanje in kaznujem zbujanje ponoči. Zato, ker bi moralo biti tako. Za koga že?
Spomnim se močnih občutkov strahu in nemoči, ki so preplavljali moje telo, ko sem kot otrok mogla spati sama v svoji sobi. Pa sem potrebovala samo mamino roko na hrbtu.
S tem močnim občutkom v sebi sem prosila partnerja, da mi pomaga. Da mi pomaga najti rešitev, ki nas bo zbliževala in ne spet oddaljevala, ker jaz ponoči bentim, zakaj me spet zbujate.
Slišal me je. Zato, ker so bili moji občutki iskreni in močni.
Takoj sva našla “novo-staro” rešitev.
Tukaj je slikovni prikaz rešitve:
No, še muca Liza zgleda zadovoljna. ?
Res ti privoščim, da si UPAŠ slišati prave občutke v sebi. Zato, ker je to prava pot zate.
Nam je iskreno v tem trenutku čisto vseeno, koliko časa bo naša soba taka. Zato, ker nam je zares pomembneje to, da smo mirni. Da dobro spimo. Da smo povezani.
In da, tukaj zagotovo drži to, kar pravijo – ne bo večno spala z nama oz. ob nama. ?
Upaj si tudi ti! Nisi sam/-a!