Kvaliteto svojega življenja ponavadi ocenjujem z oceno svojega (ne)mira.
Mir je zame vrednota, ki sem se jo morala priučiti.
Učim se živeti mirno, delati mirno, jesti mirno, misliti mirno, spati mirno, govoriti mirno, … in še bi lahko naštevala.
To sem želela na začetku svoje odraslosti in ko sem se tega začela zavedati, tudi spremeniti, ker sem odraščala v svetu velikih količin hitrega dela.
Norme s strani odraslih, so bile včasih za nas, otroke, nedosegljive.
In še danes ne dosegam najbrž niti minimalne norme količine dela staršev ali starih staršev.
Doma nikoli ni zmanjkalo dela.
Ne rečem, da mi lastnost, da sem delovna, danes ne pride prav.
Ampak sem tudi zaradi te delavnosti seveda že pregorela.
Dvakrat.
Saj drugače ni šlo več naprej.
Danes mi je to tako zelo logično. A ko sem bila na sprednji strani zidu, mi pač ni bilo. Ker tam nisem videla na drugo stran.
A ko sem padla na drugo stan, mi je postalo vse kristalno jasno.
In tudi zato je mir danes v mojem svetu na prvem mestu na moji osebni lestvici uspešnosti v življenju.
Besedo mirno lahko spremenite tudi v počasi. Oboje ima smisel.
In seveda to ne pomeni, da sem mirna vsak dan, 24 ur na dan. Tudi slučajno ne! Vsaj pri meni ne gre tako, nisem noben guru ali svetnica.
Sem samo 40 letna ženska, ki opravlja vsa gospodinjska opravila, sem mama, vodim Tanergijo, pa še kaj zraven, … in “padem ven” v povprečju vsaj enkrat na dan. ?
A če v dnevu uspem zaznati, da se dneva ali časa zavedam in da čutim, da delam nekaj počasneje kot sem včasih, si to štejem že za osebni uspeh.
To pomeni v dnevu, ko življenje teče normalno.
Te dni, tedne, pa življenje ne teče (več) “normalno”.
A se po “prisiljenem nedelu” sprašujem, kaj je bolj normalno?
Nenormalno zgodnje vstajanje v vsakdanjem življenju?
Nenormalen tempo delovnih obveznosti?
Nenormalno naporni šolski dnevi za hčerko?
Nenormalno utrujen, nasršen in izmozgan partner, ko pride iz službe?
Ali je bolj (ne)normalno to, da zdaj vsak dan skrbno premislim, kaj bom skuhala?
Da kuham tako, da vse pojemo in ne zavržemo nobene hrane?
Da smo danes zložili tri kubike drv, da si bomo kurili, da nam bo toplo (zaradi razmer smo se preselili v taščino prazno hišo).
Da nabiram regrat za solato ob tej isti hiši?
Da vstanemo, ko se zbudimo? Spočiti.
Da gremo zvečer spat, ko čutimo, da smo zaspani?
Da ni pritiska, kdaj moramo vstati?
Da ne gledamo na uro? Ampak dojemamo čas od sončnega vzhoda do zahoda?
Da šolska ura ni določena, ampak se naloga dela toliko časa, da je narejena?
Da se partner ful heca?
Da ima partner več časa za hčerko in se igrata igre, ob katerih ima hčerka nasmeh do ušes?
Da s partnerjem vsak dan nazdraviva s kozarčkom gina (za razkuževanje, se ve ;))?
Ampak!
Trenutno tudi slučajno nisem umirjena.
Posledice nemira, ki je bil kot zunanja sila na (ah kako simbolično) petek, trinajstega, ko sem uradno zaprla Tanergijo in jokala kot dež zraven, močno čutim še danes.
Ne morem vsega predelati čez noč. Zame so to izredno velike reči.
Vrnila se mi je nespečnost. Energije, da bi razmišljala, kako bomo preživeli tudi v prihodnje, še nisem našla.
Sem ščitnična bolnica in se na spremembe privajam ponavadi dlje kot je “normalno”.
Si pa nadejam, da bom v tem okolju, v katerem smo zdaj, našla več miru kot v stolpnici.
Ker vem, da bom lahko v stiku z naravo. In čutim, da vse moje celice v telesu zdaj to močno potrebujejo.
Zato si upam napovedati, da bo moj nemir počasi prehajal v mir.
Pa je vseeno ali bom delala tukaj jogo, pilates, opazovala čebele na cvetovih ali zlagala drva.
Verjamem, da se vsak od nas trudi po svojih najboljših močeh v dani situaciji.
Predstavljam si, da ljudje tudi povsem različno dojemamo to situacijo.
A jaz nam vsem želim, da najdemo moč v sebi, ki je v vsakem od nas in se pomikamo naprej.
V smeri miru v sebi.
S katero koli metodo, ki jo poznate. (Mimogrede nabiranje regrata tudi spada med te metode!)
Nemir ima vso legitimno pravico, da se pojavi v takih situacijah.
Zato vsaj meni pomaga, da ga sprejmem. Vem, zakaj je tukaj. Poznam okoliščine.
In potem ga vsak dan, malo po malo, mehčam in spuščam skozi svoje življenje.
Do dneva, ko nam bodo oblasti spet dovolile delati in se bomo počasi lahko spet vrnili – upam, da v bolj normalne kot nenormalne okoliščine?
Bodite zdravi in čuvajte se.
