V tem trenutku imam iskreno, zelo polno glavo vsega. Ne samo, da sem čez noč postavila online vadnico. Poplava vse online ponudbe mi je postavila vprašanje, če delam prav?
Po procesu lastne vrednosti sem prišla do odgovora, da sigurno delam prav.
S tem skrbim za naše redne stranke, da ohranijo formo in ker naše programe prodajamo (za obiske ali €), podpiram vsaj 4 osebe, ki smo čez noč ostale brez dela in brez prihodkov.
In tisti, ki razume, razume. Tisti, ki ne, pa ne.
Sprejmem.
Ni potrebno, da se vsi razumemo in sama to spoštujem. Zato postavljam mejo ljudem, ki so v tem času lahko (pre)hitro zmešani.
Razumem, a nočem da to ruši naše vrednote. Moje življenjske vrednote.
Razume tudi zato, ker sem tudi sama kak dan čisto zmešana!
Od strahu, kaj bo.
Od žalosti, zakaj se nam to dogaja.
Od jeze, ker se je vse sesulo.
In potem še zame izredno nerazumno dejanje – dvig plače v vladi?
Kdo pa bo vsem nam dvignil plače, ki smo se znašli v situaciji, ko nas najbrž čaka največja kriza v življenju???
Centrifuga čustev je močna, velika in mogočna.
Ko mislim, da sem se je že malo navadila, udari spet. S kakšnim novim spoznanjem.
Pa najbrž zdaj še niti ni najhujše. A vseeno razmišljam o vseh vrstah posledic.
Tako pozitivnih kot negativnih.
Negativne poznate. Vem, da razmišljate o njih, vem da vas/nas mučijo. Zato ne bom o njih.
Morda vas v zvezi z njimi le povabim, da pogledate, kaj je v resnici pod tem.
Ker vsak močan čustven odziv nosi svojo noto. Najbrž nekega kovčka iz naše preteklosti.
Situacija nam daje možnost dela na sebi, to je dejstvo. Vprašanje je, če to zmoremo tako videti in sprejeti in se kakšnega kovčka ali vsaj kilograma v njem, otresti.
Ali obstajajo pozitivne posledice trenutne situacije?
Da, seveda.
Samo ne bodo poskrbele za naše egoistične želje ampak bo od tega največ pridobila narava. A ker smo mi del narave, nam bo situacija podarila čistejše okolje.
Vem, da nam to v tem trenutku ne pomaga kaj dosti. Vem pa, da pomaga naravi in da narava že nekaj časa močno kliče po tem, da je ne drmamo toliko.
Ne vem, kaj bo potem, ko bomo spet zagnali kolesje življenja naprej.
Najbrž bo zahtevno. Na vseh širinah in globinah življenja.
A najbrž naši učitelji, predniki, … ne pravijo zaman, da se lahko iz najtežjih situacij največ naučimo?
A nekaj me bega.
Narava ne daje darov in človeška vrsta mora upoštevati njena pravila. Če jih ne bo upoštevala, bo izginila, kakor jih je že toliko. (Hubert Reeves iz knjige Klop minevanja)
Če vam prevedem: zemlja ne potrebuje človeka za življenje na njej!
Zakaj v primeru, če človek ni toliko pameten, da bi spoštoval življenje, svet ne bi nadaljeval brez njega? (Theodore Monod)
Ob tem se spomnim enega filma, ki je govoril o tem, kako bo tuja vrsta življenja prevzela zemljo, ker človek tako slabo ravna z njo. A ta tuja vrsta je dala človeku še zadnjo priložnost.
In človek jo je unovčil.
Nauk filma je bil, da se človek spremeni, ko/če je (dovolj) na robu.
V mojem delu to pomeni, da bo lahko nekdo res veliko naredil za svoje telo, ko ga le-to že zelo boli.
V trenutni situaciji pa se sprašujem, ali smo oz. bomo dovolj na robu, da bi zmogli obrniti življenje naravi v prid?
Naravi, od katere smo odvisni in ki lahko obstaja in živi tudi brez vrste, ki se imenuje človek?
Iskreno – včasih se počutim, da ne spadam v isto vrsto (ljudi).
Zato me bega in se sprašujem, če nas bo to zadelo dovolj močno?
Za spremembo na bolje?
Bo ta rob zdaj dovolj močan?
No, če ne bo, nas vsekakor čaka naslednja priložnost in kdo ve, kdaj bo za človeštvo zadnja.
In da ne pademo čez, bomo morali gumb človečnosti prižgati na 1000 %. Vsi, od prvega do zadnjega. Kjer ni vprašanje, ali si umiješ roke, ali si jih umiješ pravilno, kdaj koga podpreš, kako komu pomagaš, kdaj komu dvigneš plače, …
Želim si, da nas rob zadane, ampak da nas zadane na bolje.
