Hobiji

Hobiji so prav zares lahko naša dobra sprostitev.

Seveda se skozi leta spreminjajo, toda vsaj meni se dogaja, da se mi zdaj kakšni ob odraščanju moje hčerke, ponavljajo.

Se pa spomnim, da sem v mladosti zbirala papirnate serviete. Pa dopisovala sem si. Pisma, napisana na roko, so potovala po celi Sloveniji. Pisala sem pesmi. Zgodbe. Prebrala sem vse romane Victorie Holt (in zato bila kdaj razočarana nad fanti – ker tam v romanih je bilo vse tako fino).

Nad vsemi hobiji pa je bil gotovo šport. Šport sem si – morda se bo slišalo smešno – morala prav pošteno izboriti. Ker sem živela na kmetiji, je bilo delo najpomembnejša vrednota in vse ostalo luksuz in izgubljanje časa. Ja, tudi šola. ?

Ampak po dveh letih prošenj sem vendarle dobila dovoljenje, da sem lahko pričela obiskovati treninge atletike na atletskem stadionu, v katerega sem se zaljubila. Pod pogojem, da bo v šoli vse v redu.

Zaljubila sem se v vonj tartana, trave, pa tudi precej starih uteži. ? Nekaj časa sem trenirala še rokomet, plesala folkloro, jazz balet. Atletika je bila pa moje srce in zdaj, ko svojo hčerko spremljam na treninge atletike, se zbuja marsikateri lepi spomin.

Tudi obujanje spominov mene pogosto sprošča.

Potem imava še s partnerjem svoj hobi – vsaj 2-krat na leto obiščeva drago restavracijo. V kateri strežejo hrano in vino, da se jaz počutim kot kraljična.

In z odraščanjem hčerke sem našla oziroma zbudila še en skupen hobi – obisk zabaviščnih parkov!

Ko sem bila najstnica, mi je bil adrenalin z vlakcev smrti všeč. Nato pa sem razvila ogromen strah in se prepričala, da jaz tega res ne potrebujem.

Dve leti nazaj se mi je pa zgodilo nekaj zanimivega. Eno leto me je bolelo pod desnim rebrnim lokom. Imela sem postavljenih 5 domnevnih diagnoz. Nobena terapija za te diagnoze mi ni pomagala.

Tisto poletje smo planirali pot v Nemčijo, v Legoland. Pot do tja sem komaj preživela od bolečin v rebrih, saj sem zelo težko sedela. Hčerka, noro navdušena nad vsem adrenalinom, me je motivirala. Motivirala, da sem si rekla, da grem z njo na vse naprave, na katere ona (že) sme zaradi višine.

Ko smo dobre pol ure stali v vrsti za lego avto, eno od dveh najbolj adrenalinskih voženj v Legolandu, sem doživljala strah, potenje, našla 101 izgovor, zakaj ne bi šla. Po pol ure mučenja same sebe sem začela iskati razloge, ki bi mi pomagali iti skozi. Premagati strah. Našla sem razlog – zaupanje v napravo. Ok, zaupam. Bilo me je strah kot že dolgo ne. Noge so se mi tresle. Zmogla sem. Preživela sem. In ja – še bi šla.

Druga in tretja vožnja sta bili še boljši. V vsaki sem se lahko skozi to zaupanje in premagovanje strahu bolj sprostila. V četrti vožnji sem vpila zavestno. Počutila sem se, kakor da bi skozi mene šla cev ene nevidne energije in vzela s sabo vso tesnobo in bolečino, ki me je mučila celo leto in to tako, da sem težko dihala, kaj šele kazala ali delala vaje.

Ja, po tej četrti vožnji, je moja bolečina popolnoma izginila in od takrat je nikoli več ni bilo.

Zanimivo? Zabavno? Čarobno?

Ne vem. Vem le to, da mi je pomagalo.

In od takrat obiščemo vsaj 2-krat letno kak zabaviščni park. In imamo plane, krasen hobij, čudovito druženje.

Pa še družinska terapija je stati v vrsti in čakati na trenutek adrenalina. In terapija je uspešna, če se med tem čakanjem ne skregaš. ?

Morda zabaviščni park ne bo vaša popolna sprostitev. Morda pa. Ne vem. Morda pa poskusite.

Mene je več kot presenetilo in navdušilo.

Nazaj na podtemo SPROSTITEV.

Vabimo tudi, da nam sledite na Facebook skupini Fit okoli štiridesetih.