Darilo #20: Ko mi je težko, se vrnem k sebi

Če ste stare okoli 40, potem že zelo dobro veste, da življenje ni ravna, srečna in zmeraj super pot.

Življenje je taka nihajoča krivulja, ki poteka včasih lepo počasi, včasih strmo gor kot tudi dol.

Življenje je pogosto lunapark vseh zmešanih čustev, pozitivnih, negativnih, bogatih in nas pogosto postavlja pred nove izzive.

Če ste stare okoli 40, potem je velika verjetnost, da ste bile vzgojene tako, da je pomembno, kaj pravijo drugi in da se pogosto tudi druge krivi, ko nam nekaj ne gre.

Znebiti se navade kriviti druge in začeti sprejemati odgovornost za svoje življenje, za svoje odločitve, za svoje mnenje, zna biti včasih kar zalogaj.

Ampak se da!

Sama sem v svoji osebni rasti že zmogla priti do točke, da se, ko se s kom skregam (najpogosteje je to partner), uspem v večini primerov ustaviti in se vprašati, kaj je tukaj moje.

Ponavadi več ne reagiram na prvo žogo in krivim partnerja (čeprav je za mojo glavo jasno objektivno kriv in še kaj zraven!), temveč če se mi uspe ustaviti, ne reagirati v afektu, potem mi uspe tudi, da se ne (s)kregava naprej.

In potem sploh ni bistvo v tem, da bi kdo moral biti kriv.

To obešanje krivde oz. da moramo poiskati krivca za težavo, je malo za lase privlečeno.

S tem, ko iščem krivca, se zelo umikam od sebe. Seveda je to včasih lažje, ker biti v stiku s svojim “šitom” v sebi, ni enostavno.

Moje sporočilo danes je, da se poskušajte ob konfliktu najprej ustaviti. To morate narediti zavestno. Ponoviti večkrat. Dovolj krat, da se to počasi udomačuje.

Če se oseba na drugi strani ne zmore, morate vi narediti prvi korak. V odnosu mora biti nekdo, ki naredi korak prvi. In tudi če se vam zdi, da ste to vedno vi, nič zato. Pomembno je, da eden naredi korak prvi.

Ko to dovolj krat ponovite (v gibanju potrebujemo med 500 in 700 pravilnih ponovitev, da spremenimo napačni gibalni vzorec v boljšega), potem bo ustavljanje postalo bolj normalno in pogostejše.

In šele, ko se uspem ustaviti, se zmorem vprašati, kaj ima to veze z mano. Kako se jaz počutim. Kaj lahko jaz naredim zase (ne za drugega), ampak zase, da grem skozi situacijo bolje.

To je trening, ki bi ga mirno lahko primerjela s katerim koli drugim treningom športa. Ponavljam. Ponavljam. Ponavaljam. Velikokrat mi ne uspe. Ampak ne smem obupati.

Ker ko mi uspe, kar se čuti v spremembi moje energije, se druga oseba na drugi strani odzove na to spremembo. In če je sprememba usmerjena v mirnejšo energijo, je umiritev le logična posledica energetske spremembe v meni.

Vzorec krivde so mi brez pravice in mojega vedenja pridno tkali v moje celice v najboolj občutljivem obdobju (otroštvu).

In zdi se mi tako normalen. Zdel se mi je tako normalen. Leta sem rabila, da sem se naučila, da sem OK. Samo zato, ker sem.

Še vedno mi je pomembno, kaj si mislijo drugi. Ampak recimo, da me zdaj ne rani več toliko.

Ko se uspem umakniti vase, ko mi je težko (pa naj bo to kar koli), mi je lažje. Imam občutek, da bom zmogla. In imam občutek, da me neprijetna čustva ne morejo spraviti v neprijetno situacijo.

Ampak to vadim znova in znova in ponavaljam, da bom nekega dne pri vseh mojih negativnih vzorcih prišla na zeleno vejo. Ker si to želim. Ker se tam počutim bolje. Ker se na zelenih vejah počutim zdravo.

In zdrava jaz lahko dajem zdrave nasvete in ideje naprej.

Hvala, da me berete.

Nazaj na vsa darila.