Kriza ni moje darilo za vas. Kriza je tisto, kar sama doživljam zadnje čase.
Moje današnje darilo za vas je, da ko boste naslednjič ve v vaši krizi, da sprejmete proces in da ne prehitevate korakov ali silite z glavo skozi zid.
Proces je približno tak: opazi krizo, sprejmi krizo, toleriraj jo in nato se bo ali sprostila ali minila ali boš dobila jasna navodila/odgovor, kako iz svoje krize.
Sama sem trenutno v moji krizi še vedno v fazi toleriranja. In treniram potrpežljivost.
Moja kriza je dosegla vrh med minulimi prazniki, ko sem ob končevanju moje naslednje knjige (ki jo namenjam mamicam po porodu) prišla do točke praznine, ko je glava začela razmišljati, da Tanja nič več ne zna. V taki obliki se mi ni to še nikoli zgodilo, čeprav sem pri svojem delu vedno spoštljiva in tudi ponižna do svojega znanja. Jasno mi je namreč, da tudi slučajno ne morem vedeti vsega, kar bi si morda moja vedoželjna glava želela ali kar misli, da bi jaz vse morala vedeti za moje delo.
Pa sem sprejela to krizo kot del procesa. Ob tem sem se spomnila krasnega predavanja dr. Željka Čurića o krizah, kako je razlagal te faze, kako najprej nekaj zanikamo in kako šele potem, ko sprejmemo, lahko naredimo korak naprej.
Kar sem si najbolj zapomnila od tega predavanja in kar mi močno pomaga tudi pri moji trenutni krizi je to, da so krize normalen življenjski proces. Da imamo v življenju nekaj večjih kriz (rojstvo, vstop v šolo, poroka, otrok, smrt, …). In da če nam v življenju uspe dokaj normalno krmariti po fazah krize in jih dovoliti (vzpon, padec, zanikanje, sprejemanje, …), potem bo tudi kriza smrti za nas dokaj normalna.
Do tja imam še kar nekaj dela. Trenutno toleriranje krize pa prenašam tako, da si pomagam z gibanjem, da grem v gozd (narava je noro zdravilna), da se pogovarjam z ljudmi, ki me poslušajo (največkrat je to moja sestrična, ki opravlja v mojem življenju vlogo sestre). In da čakam. Da sem potrpežljiva. Čas je zagotovo v pomoč.
Ta teden mi je močno pomagala tudi ena zgodba v skupini Sočutnega starševstva. Mamica opisuje, kako je otrok ostal zaprt v dvigalo. In potem ga je bilo strah. O dogodku sta se pogovarjala približno desetkrat. Ker je vsakič, ko je govoril o tem, zmanjšal strah. To seveda ni uporabno vedno (včasih ljudje lahko skozi to potenciramo probleme), ampak v tem primeru je to imelo velik smisel.
Tudi meni včasih zelo ustreza večkrat na glas ponoviti, kaj me muči. Tako se slišim in pogosto že samo skozi to dobim idejo ali rešitev, kako bom zmogla naslednje korake.
In ko pride stranka, ki se mi zahvaljuje za vse napotke, namige, vaje, usmeritve, … mi pomaga, da se spet vrnem v svojo sredino in si zaupam. Ker le tako zmorem trdno naprej, do naslednje krize.
Priporočam vam ogled predavanja dr. Željka Čurića … zdaj sem ga izbrskala samo za vas – naslov je Midva s krizo. Mnogo predavanj sem že poslušala v svojem življenju, ampak tole zagotovo spada med TOP 3. Naj vas podpre!
Tukaj poiščete tega in še druga predavanja: https://maratonpozitivnepsihologije.si/arhiv/