Čas zame

Moja bolniška prejšnji teden mi je podarila čas, v katerem sem postorila marsikaj, kar me je že dolgo čakalo.

Najprej sem temeljito razmislila, kje sem šla čez sebe v minulem obdobju.

Imela sem dobre plane, kako sproti sanirati stres in obremenitve, vendar se ni izšlo čisto po njih.

Teorijo – skrbi zase – vzemi si čas zase – prisluhni si – umiri se – ne pretiravaj – planiraj čas zase – … poznam do potankosti.

V praksi je zgodba pa malo drugačna seveda. 🙂

Potem, ko sem med letošnjimi poletnimi počitnicami prvič od kar delam preživela 4 tedne zunaj telovadnice, sem si zadala plan, da bom tudi vse šolske počitnice prosta. Seveda se je zalomilo že pri prvih, krompirjevih. Namesto dopusta, sem bila na bolniški s hčerko. Teh prostih dni nisem potem več “not spravljala”, ker jih ni bilo več. In tudi november pomeni za nas prvi vrhunec sezone, ko je dela res veliko, ko je na urniku velik letni kongres, ki sem ga spet organizirala na pilates področju in ko je skratka vsega polno.

Mislim, da sem tam začela počasi lesti proti minusu. In je šlo. Kak mesec in pol. Z močnimi dozami C vitamina. 🙂 A je tudi vitamin na koncu klonil.

Če sem se zdaj kaj naučila (podobno je bilo tudi lani, saj ima konec novembra še hčerka rojstni dan in organizacija zabave mi je v veselje), bom videla prihodnje leto takega časa. 🙂

Moj nauk minule bolniške – in morda bo koristil še komu:

  • zraven tega, da si že planiram tak urnik, da je strnjen, da se stvari ne prekrivajo, da imam mirne menjave strank in skupin in
  • zraven tega, da vsak dan planiram čas za kosilo in
  • zraven tega, da sem se trudila 1-krat na teden obiskati osebnega trenerja in
  • zraven tega, da sem vsaj dva petka v mesecu čisto prosta in
  • zraven tega, da ostanem doma med prehladom, kar včasih nisem, …

… si želim tudi:

  • planirati dejanski čas zase – za začetek pol ure vsak dan – v katerem bi želela v miru dihati, spati, ležati, gledati v strop, brati …
  • še jasneje postavit meje delu in ljudem, ko čutim, da grem čez sebe,
  • biti še bolj v stiku s sabo in se ustaviti, ko je zame preveč,
  • ko sem s hčerko, biti res samo z njo,
  • ko so prazniki, živeti res praznike,
  • ko je dopust, biti zares na dopustu,
  • še bolj omejiti stike z ljudmi, ki samo jemljejo in premalo dajejo,
  • počivati, ko sem utrujena in drugim povedati, da sem utrujena,
  • prositi za pomoč pri domačih opravilih, …

Že 17 let intenzivno delam na osebni rasti. In mnogi mi rečejo, ko mi je težko: “Ah saj ti boš pa seveda zmogla! Ti si dovolj močna! Kaj je to zate! Zakaj bi ti pa pomagal, če zmoreš sama?” …

Naj poudarim, da imam kljub delu na sebi tudi jaz slabe dneve. Da imam tudi sama trenutke, ko ne zmorem. Da sem tudi jaz kdaj utrujena. Da tudi slučajno ne zmorem vsega sama.

In naj poudarim, da je to povsem normalno. Če intenzivno delaš na sebi, še ne pomeni, da si Superman. Se pa prepričana, da če delam na sebi, da si pri dogodkih v življenju manj škodim. Da sem manjkrat v stresu. Da kdaj kak ogromen primer rešim lahkotno. To je tisto, zakaj vztrajam pri delu na sebi.

In ne delam na sebi po sistemu mnogih – 10 ur psihoterapije in potem sem opravil za celo življenje ali pa še to ne – ampak vztrajam. V vzponih in padcih. Vztrajam v vzgoji. Vztrajam v odnosu. Trudim se iti lahkotno čez življenje. Kolikor zmorem. Ker verjamem, da je to vseeno boljša izbira zame, kot sekiranje, pritoževanje, iskanje izgovorov … ker verjamem, da imam jaz zdaj svojo priložnost za življenje. In sama ga kreiram, kakšno bo. In vse to privoščimo tudi vsem vam. Ni enostavno, ni lahko, ampak je zagotovo vredno. ♥

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *