Koliko sem vredna in pomembna?

Najbrž nas ni malo takih, ki smo zrasli v okolju, da nismo dovolj. Da nismo dovolj nikjer in za nič. Sama močno verjamem v to, da nam tak način vzgoje ni bil dan namerno, ampak da so nas pač naši starši vzgajali po svojih najboljših močeh. Če bi razmišljala drugače, se ne bi počutila dobro. To me vseeno opogumlja.

Prav to me je opogumilo za povsem zavestno odločitev o tem, kakšna mama si želim biti sama. Mislim, da mi je ta “projekt” za zdaj kar dobro uspel. 🙂 To je projekt, sicer vezan tudi na partnerja, absolutno, ampak to je nekaj, kar sem speljala sama, na srečo brez pripomb staršev, kako moram vzgajati svojega otroka. Zanimalo me je vse v zvezi z vzgojo in temu sem res posvetila precej časa. In to je obrodilo sadove. Jaz sem postala odprta. Čustveno ranljiva. Upala sem si izraziti občutke, ki sem jih čutila v sebi. Preprosto sem zavestno delala na tem, da bi bila samo iskrena. Tako me danes hčerka objame, ko začuti, da mi je težko. Poboža me po obrazu, ko se ne smejem. (Po njeni teoriji bi se morala smejati ves čas tako kot na sliki, ki jo imam na steni.) Prime me za roko, ko čuti, da potrebujem stik. Noro. Kaj sva naredili v teh dobrih petih letih. Res noro. Kje so meje?

Ta energija, ki jo nabiram v materinstvu, me ponese na druga področja. Kje so meje? Kaj lahko še vse dosežem v sebi? Hm … eden mojih največjih osebnih uspehov je zagotovo ta, da pogosto ali v večini ne reagiram več takoj na prvo žogo. Da znam narediti dva koraka nazaj. Pogledati drugače. Umiriti razburjeno glavo. In šele potem rešiti problem, ki to pol več morda sploh ni. Opažam, da ima s tem veliko ljudi velike težave. Tudi moji najbližji, se ve. To vidim zdaj, ko sama počnem to drugače. Prej sem pač počela isto. Padla ven ob prvi sapici, ki je zbudila neprijetne občutke v meni. Ja, priznam, zelo dolgo časa sem rabila, da sem dojela, da so občutki, ki se zbudijo v meni zaradi zunanjih situacij, povezani z mano. In nekako si želim, da bi to ugotovili vsi. Zakaj? Ker pol seveda ne bi bila jaz tista, ki sem obtožena, da sem v drugem človeku sprožila toliko jeze in razburjenja zato, ker sem premaknila elastike na polici iz ene strani na drugo (da sem lahko pobrisala prah seveda). 🙂 In tako se potem peljemo na tem vlaku življenja, vsi v isto smer. Nepovratno.

Joj, koliko preglavic mi povzroča ta minljivost. Nekako sem očitno v pravih letih, ko se to začne dogajati ali kako. Da zdaj smo in jutri nas morda več ne bo. Da je življenje minljivo in da nihče temu ne ubeži. Pa kakšna bom jaz, ko bom stara? Tudi tako zatežena kot veliko starejših ljudi, ki jih poznam? (Pa tako zgleda, kakor da se tega nikakor ne zavedajo.) Z vsem spoštovanjem do vseh, ki to niste. Tudi takih poznam nekaj, se ve. Ampak staranju se ne moremo izogniti. Ni čudežne tabletke. Je samo sprejemanje, sprejemanje, sprejemanje.

In tako sem kot majhna deklica sprejela življenje tako kot je bilo. Pogosto se mi je zdelo krivično. Morala sem delati na kmetiji, jaz pa bi se igrala. Šola je na kmetih predstavljala luksuz. Na srečo v šoli nisem imela nobenih težav, a mi je bila super izgovor, da sem sedela za mizo z razlogom, da se učim, samo da mi ni bilo treba spet delati na kmetiji. Kako mučno mi je bilo včasih. Celo otroštvo sem sanjala, da zrastem toliko, da grem z doma. Danes se mi to zdi nepredstavljivo. Nepredstavljivo se mi zdi, da bi jaz svoji hčerki delala to, da bi to bila njena največja življenjska želja?!

Ampak kakor koli, dejstvo, da nikoli nisem bila dovolj, me je seveda zaznamovalo in spremljalo. K sreči sem se lahko vsaj nekaj let ukvarjala s športom. Dosegla sem kar nekaj lepih rezultatov. A ko sem prinesla domov srebrno medaljo z državnega prvenstva, mi ni nihče čestital za to. Pospremili pa so me z besedami, zakaj ni bila medalja zlata. Nikoli dovolj, nikoli dovolj, nikoli dovolj …

In tako sem se ravno zadnjič zalotila, da mi je ena izredno prijetna oseba napisala, da mi čestita, kako sem uspešna, da mi res čestita za mojo uspešnost. In jaz sem bila ob tem zmedena. Jaz sem sama sebi namreč sploh ne zdim uspešna. Nimam novega avtomobila, nimam svojega stanovanja, kaj šele svojih poslovnih prostorov … zdi se mi, da nimam nič. Ker sem uspela to z njo komunicirati, mi je poslala naslednje:

Tanja, ja. Po moji definiciji uspešnosti, si uspešna. 😉

– imaš se rada

– imaš zdravje

– imaš notranjo in zunanjo lepoto

– imaš ljubeč odnos s partnerjem

– imaš malega angelčka Elo

– imaš srčni posel

– imaš prelepo poslanstvo

– imaš odgovor na vprašanje, zakaj počneš, kar počneš

– imaš svojo lastno zelo dobro prepoznavno blagovno znamko

– imaš ideje

 

Prosila sem jo za dovoljenje, da to objavim. Zakaj? Ker mi je dala ful misliti. Kakšno prepričanje imam o sebi glede svoje uspešnosti? In da je moj prvi odziv bil še vedno tam – nikakor nisem (dovolj) uspešna.

Zato vam pišem, dragi moji, sploh tistim, ki se bolj najdete v tej pomembnosti in vrednosti, da najdete v sebi te točke, ki jih je v meni prepoznala Sanja. Zato, ker je to zdravilno. Jaz sem ob tem doživela en tuš, ki me je zbudil in rekla sem si: “F.., pa saj to je res!”

Napišite si te točke, nalepite jih na steno. To je zdravilo za slabše dni. To je pomoč, to je terapija za trenutke, ko ne teče vse gladko. In zato, ker se včasih, sploh mi nepomembneži :), ne znamo ustaviti in pogledati, kaj zares vse smo že naredili za dobrobit te družbe in planeta. Pa hvala za branje. Tudi to je dobra zgodba – moje izražanje … ampak naj ostane za prihodnjič. 😉

 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *